Nizozemka Claudia Stijl je v javnosti delila svojo osebno izkušnjo izgube in ponovnega iskanja sreče, potem ko je pri 47 letih izgubila soproga Edwina. V svojem pripovedovanju in zapisih opisuje žalovanje kot senco, ki človeka spremlja na vsakem koraku, ter pojasnjuje notranje konflikte, s katerimi se je srečevala ob vstopu v novo ljubezensko razmerje. Njena zgodba osvetljuje kompleksna čustva, ko srce hkrati čuti globoko praznino zaradi izgube in nepričakovano veselje ob novi naklonjenosti. Stijlova poudarja, da žalost nikoli povsem ne izgine, temveč se prepleta z vsakdanjim življenjem. V svojih izpovedih priznava, da se še vedno pojavljajo trenutki, ko bi se najraje umaknila v osamo in prepustila joku, vendar je kljub temu našla moč za nadaljevanje poti. Svojo izkušnjo je dokumentirala z namenom, da bi pomagala drugim, ki se spopadajo s podobnimi življenjskimi preizkušnjami in vprašanji o tem, kako lahko ljubezen obstaja, ko je srce še vedno zasedeno s spominom na pokojnega partnerja.